ŽIVALI 1914 - 1918

PES IŠČE RANJENCE

Ranjeni vojaki se med bojem zaradi bojazni, da bi jih odkril sovražnik, da bi jih pomendrala konjenica, povozili avtomobili ali da bi jih zadela granata, skrijejo in se skušajo z zadnjimi močmi izvleči iz bojišča. Tako jih reševalci in zdravniki zelo težko odkrijejo. Ranjenim vojakom v pomoč so začeli uporabljati pse v vojne namene, še posebej za humanitarne naloge. Zaradi njihovih kvalitet - pozornosti, ostrih čutov, zvestobe človeku in hitrosti so zelo primerni v tovrstnih situacijah.

Prvi primer prihaja iz Nemčije leta 1890, ko je vojni minister ukazal, da psa Juno in Marsa uporabijo za izsleditev ranjenih v bataljonu cesarjevih lovcev. Uspeh te pobude je imel posnemovalce v Evropi. V Franciji so odprli pasje hiše in alpske šole za njihovo urjenje. Primernejše so švedske pasme, še posebej pastirski pes pasme škotski ovčar, ki je nepogrešljiv za uspešna reševanja. Predvsem je dobrega zdravja, močnega telesa, širokih grudi, močnih nog, dobrih ušes, je pozoren, ima občutek za samoohranitev in je ubogljiv. Pes je navajen odprtega prostora, raznolikih terenov, zimskih razmer in ima dobro orientacijo.

Urjenje psov je različno od države do države, a navadno se 'ranjenci' na vajah skrijejo na temačna in skrita mesta. Psa spustijo z vrvice in ta mora poiskati skrite osebe. Ko pes najde ranjenega, se mora vrniti do vodnika in prinesti s seboj v gobcu nekaj, kar pripada ranjenemu - kapo, rokavice, torbo ., da opozori dreserja, da je bil upešen pri iskanju.
Drugače lahko pes pokaže, da je našel ranjenca z lajanjem v smeri svojega dreserja. Lahko ga naučimo, da ostane na kraju, s svojim laježem lahko neprekinjeno opozarja medicinsko pomoč, kje leži ranjenec.
V Italiji, Avstro-ogrski, v Angliji in Franciji ponavadi učijo pse, da najdejo ranjence in da se vrnejo po inštruktorja ter pokažejo, kje se ranjenec nahaja.

Praktična izkušnja vojne je pokazala, kako zelo je raba psov lahko koristna. V britansko-burski vojni so ovčarji rešili življenja stotinam vojakov, ki jih prva pomoč ne bi nikoli našla. Tudi v japonski vojni so bili psi na deželi zelo uporabni. V bitki za Chaho so trije ruski psi našli 23 ljudi, ki so ležali v globelih mandžurske pokrajine. Novice, ki prihajajo s francoske strani potrjujejo, da v bojih na desni strani Yepresa, v bitki na Sommi in v regiji Roye pa tudi med Oise in Mosello, ti psi opravljajo resnično dobro delo.

Domenica del corriere, št. 47, s. 13. Torino, 1914.

Delovni prevod: Jani Pirnat