ŽIVALI 1914 - 1918

MORE MOTOR NADOMESTITI KONJA

O tem piše saški častnik Baske: v času pred sedanjo vojsko je bilo res nekam podobno, da bo izrinil velikanski napredek tehnike konja iz vseh obratov in da bo konj kmalu znan le zgodovini. Bilo jih je mnogo, ki so trdili naravnost, da ne bomo potrebovali v vojni konjev, ker jih bo motor nadomestil popolnoma. Bili so pa tudi, ki so gledali vse motorne naprave, kolikor so se tikale vojske, le kot sumljive, in jim niso prisojali nikakve praktične vrednosti. Prvi kakor drugi so bili v zmoti. Stotisoči konj se mučijo v tej vojni se borijo, trpe in izpolnjujejo svojo dolžnost, da pomaga h končni zmagi. Kako bi bila rešila konjenica tako sijajno svojo nalogo, če ne bi bilo konj. Kako naj bi bilo sledilo topništvo svoji zadači, ako ne bi imelo izvrstne konjske vprege. In trenu bi ne bilo mogoče vršiti svoje naloge, če ne bi bilo vztrajnih in potrpežljivih konj.

Zdaj poreko nasprotniki motorjev: Kaj nismo rekli? Konj je vojski predvsem potreben, o uspešni uporabi motorjev za vojna dejanja nismo mi nikdar verovali. Prijatelji motorjev pa ugovarjajo: na tisoči tvornic deluje noč in dan da izdela potrebne tisoče samogibnih voz in letal. Konjska vprega se nadomesti prav lahko z motorjem in izsledovanje sovražnika na konju se je umaknilo izsledovanju iz zračnih višin.

Konjenica ima dve veliki nalogi: Zakrivanje lastnih oddelkov in izsleditev sovražnikovega gibanja. Prvo nalogo morejo izvršiti samo konjeniške čete, drugo nalogo izvršujejo zdaj prvič letala. Res je da so izvedli naši letalci slavna dejanja, ki tvorijo posebno poglavje v zgodovini svetovne vojske. Z letalom preletiš v parih urah daljave, katere prejezdiš s konjem šele v nekaj dneh, letala lahko lete prek sovražnikovih vrst in udro lahko v sovražnikovo deželo, ako bi pa udrla konjenica v sovražno deželo, bi bila pač kmalu pobita ali ujeta. Letalec ugotovi lahko, kje da stoje baterije, kam prevaža sovražnik čete in sploh gibanje sovražnikovo. Res. A vojska je rodila polno zvijač, s katerimi se zakrijejo baterije. Čete se skrivajo podnevu v v gozdih in selih, tako jih ne more izpaziti letalec če je tudi oborožen z najboljšim daljevidom. Baterije se skrivajo med vozove, kozolce, grmovja in hiše na tako umeten način, da jih je težko izslediti iz višin. In tu se začne naloga, pri kateri se doslej ni moglo pogrešiti konjenice. Ona se prilagoduje kraju, preišče gozdove in vasi, njo je težko prevarati, da ne bi izpoznala, da ni tu nedolžen kozolec zid ali grm sovražnik se ne more skriti pred njo in če izgubi konjeniški poizvedovalni oddelek tudi nekaj mož, nekaj se jih pa le prebije, da prineso sporočilo. Marsikdo bo bo ugovarjal, da se take forsirane ježe nadomeste lahko z motorji. Gotovo nekaj teh poizvedovanj se odpravi tem potom. Vsepovsod, kjer je bilo izpeljati kaj na sovražni zemlji, za sovražnikovim hrbtom, recimo če je treba razdreti most ali prekop, kjer se mora prej preleteti precejšen kos poti, so se obnesli težki motorji. Ni jim pa bilo vselej možno vrniti se k svojemu oddelku, ker so ti vozovi vezani na dobre poti in ker jih je izdajal njih drdrajoči ropot. Konjeniške patrole pa se ognejo lahko nevarnih poti in sel, v sili se skrijejo lahko v gozdovih in mestih ali preplavajo reke in potoke. Tako se dopolnjujeta konjenica in letalci, drug je drugemu pomemben, ker se zna vojska čim dalje bolj skriti pred letalčevimi očmi.

Teoretiki so menili pred vojsko, da je kaj naredno, če vzamejo konjem tovorno vprego in naložijo to delo motorjem. Še danes se meri motorjeva moč po konjski in motor mora opraviti toliko dela, kolikor ima konjskih moči: motor, ki ima za petnajst konjev moči, mora vleči ali voziti, kolikor bi vleklo 15 konj, stori pa razmeroma še več. Motor, ki ima moči za 15 konj, drvi lahko osemdeset kilometrov na uro, petnajst konj pa ne more nikdar prehiteti v tem času toliko pota. Druga pa je ta da vleče 15 konj lahko voz preko močvirja in grmovja, preko polja in čez jarke in za 45 stopinj navzgor, česar ne moreš z motorjem. Torej je mogoče delati z motorjem samo do neke gotove točke, ki ne preseže njegovih moči, konja pa prisiliš lahko za kratek čas, da dela preko svoje moči. Ker se prilagoduje konj potrebam, je neophodno potreben za različne vojskine potrebe.

Vprašanje, ki je sporno že več let, premikanje po avtomobilih, ni še rešeno v popolno zadovoljnost vojskovodij. Avstrijci imajo pač svoje motorne baterije, ki so se prav dobro izkazale. Iz tega se sklepa, da mora biti možno za lahke topove, kjer je bilo mogoče za velike možnarje. Seveda bi bila samo malenkost, napraviti motorne vozove za lahke poljske topove (in tudi težke havbice), ki bi naredili po dobri cesti 50 kilometrov na uro, motor, ki se ne utrudi nikdar, bi prekosil seveda na takih dolgih poteh vsako konjsko vprego. Kakj pa potem, če bi nehala naenkrat gladka zidana cesta, če bi jo bil razkopal sovražnik in jo posadil s podkopi in jamami? Ali pa če je bil razstreljen most, ki vodi preko plitve blatne reke z močvirnim obrežjem? Strelivo, baterije, tren, pa morejo preko vode, naj stane kar stane. Močno se upro konji, vsaka žila je napeta, kite se nategujejo. Preko polja, v breg, preko reke in močvirja izvlečejo vozove in so ob pravem času tam, kjer je treba streliva in drugega. Motor pa bi obstal, vsaj za sedaj, kaj prinese prihodnost, tega ne vemo. Težke baterije so namenjene največ za obstreljevanje trdnjav, vozijo se navadno po gladkih cestah, zato jih prevaža lahko motor, lahki topovi pa morajo biti po potrebi zdaj tu zdaj tam, morajo dostikrat preko drni in strni; zato je konj za sedaj še neophodno potreben. Torej konjev in motorjev, obojih nam je treba, čim več tem bolje.

Ilustrirani glasnik, št. 2, s. 17-18, 14. 9. 1916