ŽIVALI 1914 - 1918

GOLOB V VOJNI

Golob nam velja za znamenje krotkosti in miroljubja - in vendar so ga nekatere izredne zmožnosti odločile, da se rabi pri najkrutejšem, najbolj krvavem delu - v vojni. Znano je, da golob mnogokrat služi kot pismonoša, ki še tedaj redno dostavlja pošto, ko so telegrafi pretrgani, telefoni razrušeni, ko vse druge poštne zveze prenehajo. Tedaj se dvigne golob z drobnim pisemcem, se orientira ter hitro in zanesljivo poleti k svojemu cilju. V zadnjem času pa so ga začeli uporabljati še na izdatnejši način. Golob je postal - fotograf. Okrog telesa se mu pritrdi tenka kovinska plošča (glej sliko 1), na katero se obesi fotografičen aparat tako majhen in lahak, da goloba prav nič ne ovira pri poletu. Živalica najprej nezaupno opazuje svoj novi oklep. Zdi se ji, da ji ne bo mogoče v njem poleteti in se drži tal. Zato so morali sestaviti zanjo posebno kletko, ki se da zelo visoko dvigniti (glej sliko 2). Ko se kletka dvigne, vržejo goloba v zrak - žival raztegne krila, poskusi boječe leteti a se kmalu prepriča, da je njeno novo breme prav nič ne ovira , in se mu privadi. Poprej je že golob priučen, v katero smer mora leteti in kam ima priti.

Ko se je tedaj žival sprijaznila s fotografičnim aparatom, začne svoj poklic izvrševati. Aparat je tako sestavljen, da se sam odpira in zapira ter povzame med potjo kakih šest slik. Slike so majhne, pa ostre in se dado lahko povečati (glej sliko 3).

Golob leti prek sovražnih čet in fotografira njih stališča in gibanje, preko pokrajine, mostov in železnic, mest in trdnjav - in poroča, ko prileti na svoj cilj, mnogo točneje, nego bi mogel najboljši ogleduh; kajti on ne popisuje z besedo, marveč prinese s seboj zanesljivo sliko. Poveljnikom so take slike seveda silno dragocene, ker ga dovolj natančno pouče o sovražniku. Preden se golob izuri za vojno službo je treba mnogo vaje in potrpežljivosti. Kljub temu se včasih zgodi, da golob ne prileti na določen kraj, temveč kam zaide, ali ga čuječa sovražna straža zagleda in ustreli.

Vir: Ilustrirani glasnik številka 8., s. 91