> Otvoritev in postavitev v Kabinetu > Nani Poljanec: Uresničene sanje

ZBIRATELJ ZBIRA ZBIRKO

"Zbiratelj zbira zbirko, a zbirka izbere zbiratelja." Teofrastus Bombastus, poklicni čudak

 Ljudje smo nagnjeni h kopičenju stare krame mnogo bolj, kot smo si to pripravljeni priznati na prvi pogled. Večino stvari privlečemo domov bodisi zato, ker mislimo, da jih bomo potrebovali, bodisi zato, ker so nam všeč. Nekatere stvari pač potrebujemo, druge pa občudujemo. Med tiste, ki fanatično kopičijo slednje, sodijo tudi zbiratelji.

Zbirateljski obsesiji tako ali drugače ne uide nihče izmed nas. Lahko nas udari kot strela, kakor zaljubljenost. V življenju se zgodi, da nepričakovano naletimo na stvar, ki nas v trenutku prevzame in si jo od tega trenutka naprej neizmerno želimo, ne da bi kdaj prej enkrat samkrat pomislili nanjo. Nedolgo tega je tako na bolšjaku zadelo mojega prijatelja, da je -puf!- začel pri priči zbirati stare, po možnosti nedelujoče električne brivnike. Prvo polico v omari ima že skoraj polno ...

Pri iskanju in vohljanju za eksponati se vsak zbiratelj ravna po lastnem imaginarnem scenariju, ki ga pozna le on. Ta scenarij vsebuje vse estetske parametre, ki jim pravimo okus, poleg tega pa še bolj ali manj striktna pravila, ki so specifična za vsako področje posebej. Pravila so zelo pomembna, saj s tem, da zarišejo mejo med 'našimi' predmeti in 'ostalimi', omogočijo tudi navidezno ekskluzivnost zbirke, kar je med brati zbiralci še kako pomembno. Ne pozabimo, da je diamant vreden več od granitne kocke zgolj zaradi svoje redkosti, aplicirajmo to logiko na katerokoli zbirko in pred nami se bodo v trenutku pojavile zbirke dragocenih avtomobilov, ur, slik, nakita, kravat, klavirjev, znamk in druge ropotije. Intimna zbirateljska pravila so torej tista, ki celo najbolj bizarnim predmetom podelijo čudežni značaj objekta naše želje, nas pa spremenijo v zaprisežene fetišiste, ko pravimo: "To je to, to moram imeti, pa naj stane kar hoče!", "Prav to sem že od nekdaj iskal!" ali pa: "To odseva mene, moje notranje bistvo". Zaradi dvojnega značaja zbirk, ki se ljubiteljem kaže kot dragocen, nepoznavalcem pa kot čudaški in dolgočasen, lahko na kratko sklenemo: zbirke so nekoristne, a pomembne.

Drugi razlog za to čudno človeško navado ni intimne, ampak strukturne narave. Človek kot bitje jezika 'resnice' ne more več najti, lahko pa jo z neskončnimi opisi poljubno proizvaja in s svojimi mnenji to tudi neprestano počenja. Kakor od rojstva do smrti sestavljamo besede v govor, da bi končno zmogli povedati to, kar že od nekdaj hočemo, tako zbiratelj dopolnjuje svojo zbirko, v kateri zmeraj še nekaj manjka, z vedno novimi primerki. In prav ta 'nekaj' (ki je lahko karkoli) ga žene, da v zbiranju strastno vztraja naprej. Vsak zbiratelj v svoji strasti naivno verjame, da je tisto, kar mu manjka, kos njegove zbirke, a je v resnici ravno obratno: vse obsežnejša zbirka je zgolj materializacija človeškega strukturnega manka, ki smo ga dobili skupaj z jezikom.

Na podlagi povedanega lahko zbirke in zbiratelje ločimo na več vrst. Zbirke so tako lahko končne (npr. bankovci iz obdobja rajnke Jugoslavije), ali pa neskončne (npr. podstavki za pivo). Zbiralce pa lahko glede na način, na katerega se lotijo kompletiranja svoje zbirke, razdelimo na naslednje tipe: načrtovalci bi lahko imenovali tiste, ki zbirajo po vnaprej določenem načrtu in pri tem uporabljajo kataloge in specializirane trgovine, naključneži tiste, ki raje vohljajo po načelu 'ne vem kaj iščem, a vem, da bom našel' in so jim ljubše starinarnice in bolšji sejmi, monomanijaki pa tiste, ki so obsedeni zgolj z identičnimi serijskimi izdelki iste vrste (npr. zbiranje nepovratnih steklenic z navojem).
Tiste, ki vzamejo vse, kar najdejo, imenujemo smetarji.

Vse povedano velja seveda tudi za zbirke ljudskega ustvarjalca Nanija Poljanca, ki jih je javnosti prvič postavil na ogled v Ljudskem muzeju konec oktobra 2005 v rodni Rogaški Slatini. Na tem mestu se ne bomo ukvarjali z opisovanjem Nanijevih zbirk in njihovo klasifikacijo, temveč bomo njegove zbirke vzeli zgolj kot izhodišče, ki nam več kot o naravi predmetov povedo o Naniju Poljancu samem. Razstavljeni predmeti in fotografije namreč učinkujejo kot podobe spominov na njegove poti, dogodke in srečevanja s somišljeniki in prijatelji. Stari fotoaparati, pločevinaste škatle, nenavadni predmeti iz kristala, plošče, kovčki, opeke, plakati, steklenice, ročne ure in drugi vsakdanji predmeti, ki jih Nani vztrajno zbira, niso več zgolj 'to, kar so', temveč postanejo materializiran spomin na zgodovino in postajanje Nanija Poljanca.

Poleg različnih zbirk je Nani postavil na ogled tudi nekaj svojih oblačil, čevljev in osebnih predmetov. Tudi ti imajo v Nanijevem življenju prav poseben pomen. Z njihovo pomočjo se namreč zlahka transformira v katerokoli izmed številnih identitet, ki jih živi kot ljudski ustvarjalec. Njegove preobrazbe so navidez nezdružljive, a vsestransko očarljive: v domačem kraju ga lahko največkrat srečate kot novinarja, fotografa in organizatorja Sandija Jurkoviča, širšim televizijskim množicam je bolj poznan kot don Corleone, konec maja se vsako leto ponavadi spremeni v Tita metalca, nekateri ga poznamo tudi kot zbiralca in prenašalca lokalnih ljudskih mitov, drugi kot pevca, kuharja in kulinarika, le redki pa ga poznajo kot poeta, saj je knjigo svoje poezije izdal le v dveh izvodih.

Ljudski ustvarjalec Nani Poljanec se je odločil umreti leta 2069, star 101 leto, in glede na vztrajnost v njegovi viziji ne dvomim, da mu bo to tudi uspelo. Ker je potemtakem pred njim še skoraj tri četrtine dejavnega zbirateljstva in vsestranske ustvarjalne aktivnosti, si le stežka predstavljamo, kaj vse bi v prihodnosti utegnil še nabrati. Prepričan sem, da se bodo zbirke, s katerimi nam pripoveduje svojo zgodbo, tudi v prihodnosti nezadržno širile in bogatile v svoji raznovrstnosti. Nani Poljanec nam bo s predmeti, ugrabljenimi požrešni preteklosti, še naprej pripovedoval o sebi, z njimi podčrtoval pomembne dogodke iz lastnega življenja in svojo preteklost spreminjal v mit o samem sebi. Le od modrosti naših zanamcev pa je odvisno, ali bodo v njegovi zapuščini, ki jo je tako skrbno pripravljal zanje, znali razbrati sporočilo velikega umetnika, ali pa bodo, kot že tolikokrat doslej, zmetali na odpad najžlahtnejši del lastne preteklosti.

Primož Oberžan

Objavljeno v katalogu Ljudskega muzeja Nanija Poljanca, samozaložba, Rogaška Slatina 2005
> zgornje besedilo z drugim zaključkom