|
Jani Pirnat Kabinet je plod ustvarjalnega raziskovalnega dela ustanovnih članov Društva za domače raziskave: Damijana Kracine, Alenke Pirman in Ivana Pirnata. Izdelali so koncept in načrt prostora, zgradili in tehnično so opremili prostor. Osnovna prostorska enota je črna kocka. Funkcionalna sestava osnovne enote omogoča poljubno kombiniranje več kock v različne arhitekturne sklope. Z realizacijo projekta Kabinet je Društvo za domače raziskave dobilo premični razstavni laboratorij, muzej - galerijo za predstavitev umetniških in znanstvenih dosežkov svojih članov in sodelavcev. Idejna zasnova Kabineta temelji na fenomenu novoveških kabinetov čudes. Kot poseben prostor na dvorcih in palačah aristokracije in uglednega meščanstva, v katerega so imeli vstop samo lastnik in posvečeni gostje, je bil kabinet zasebna zbirka naravnih in umetnih čudes, alkimistični in naravoslovni laboratorij in knjižnica mejnih znanosti. Pomenil je tudi statusni simbol, ki je poveličeval lastnika, vendar je bil prvenstveno namenjen razmišljanju, zbiranju zgodb in proizvajanju mitologije predmetov v zbirki. Kabineti so v določenem zgodovinskem trenutku bili prostori za pojasnjevanje fenomenov naravnega in družbenega ustroja sveta, vendar so temeljili na zasebnih interpretacijah. Zato lahko razumemo, zakaj so veliki ustanovitelji znanstvenih metod 17. stoletja, kot sta Descartes in Francis Bacon, javno obsodili tovrstno zasebno zbirateljsko zanimanje za nenavadne in čudovite predmete. Za znanstvenika posamezen predmet nima večjega pomena. Zanj so pomembne kategorije, iz katerih lahko induktivno izlušči splošna načela. Determinirali so razvoj muzeja in izločili osebne zgodbe. V zadnjem času pa se je ponovno pojavilo zanimanje za to nekoč prezirano področje. Zgodovinarje ponovno zanimatjo vsi sestavni deli osnovne genealogije modernega muzeja. Po drugi strani mnogi sodobni umetniki ustvarjajo dela, ki pogosto izredno spominjajo na estetiko in epistemologijo čudes. Društvo za domače raziskave zanimajo ta ''čudesa''. Zanimajo nas osebne mitologije, ki jih umetniki in zbiralci razvijajo ob lastnih zbirkah. Ne gre le za zbirko privlačnih oz. odštekanih artefaktov, ampak za prikaz osebnih interpretacij in osebnih vrednostnih sistemov. V začetku 20. stoletja si je Andre Malraux zamislil imaginarni muzej kot muzej, ki ga lahko kdorkoli postavi na svojem domu tako, da ustreza njegovim kriterijem odbiranja in kombiniranja eksponatov*. Kabinet Društva za domače raziskave je pravzaprav utelešenje imaginarnega muzeja. * Lidija Tavčar, Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije, ISH, Ljubljana, 2003. |